Včeraj smo se z druščino udeležili degustacijske večerje, ki jo ob sredah pripravljajo v restavraciji Vinske kleti Slovenije.

Tokrat so se nam predstavili mojstri iz Grada Rubije. Vinsko karto pa so spremljale odlične jedi, ki so se čudovito prepletale in dopolnjevale z vini.

“Grad Rubije je kot hotelski in vinsko-turistični projekt nastal ob koncu devetdesetih let. Nadaljuje staro vinarsko tradicijo, ki so jo v 16. stoletju začeli gojiti grofje Egg. Posestvo se nahaja na Vrhu v Goriški pokrajini in obsega kmetijo s 13 hektarji vinogradov, zgodovinski grad v prenovi, obkrožen s 170 hektarji gozda in šestnajstimi kilometri strelskih jarkov ter rovov iz prve svetovne vojne.” (Pridobljeno iz spletnega mesta Grad Rubije)

Preden smo se odpravili v salo, nam je v obliki aperitiva izrekla dobrodošlico Vitovska garganja. Škoda, da je predprostor temen, ker si tako nisem uspel dobro ogledati barve, pa tudi vtisov si nisem utegnil zapisati. No, po pravici povedano sem podrobno uspel zapisati le vtise naslednjih dveh vin.

Malvazija, suho, let. 2007, alk. st. 13 %

Vino je slamnato rumene barve, z odtenki zlate, kristalno in tekoče.

Je dokaj inenzivno in fino, bogato, sadnih arom; predvsem se zazna sveže sadje – jabolko, hruško, zaznava se tudi cvetje – pomaranča, bezeg in dišavnice – muškat.

Je suho, dokaj toplo, dokaj mehko in dokaj okusno. Je dokaj uravnovešeno, nežno, dokaj inenzivno, dokaj obstojne trajnosti in polnega telesa.

Vino je harmonično, primerne zrelosti.

Trubar, suho, let. 2006, alk. st. 13 %

Vino je rumene, zlate barve, z rahlimi odtenki jantarne barve, je bistro in tekoče.

je intenzivno in fino, bogato predvsem sadnih arom – suho sadje – slive, hruške, agrumov – lupina pomaranče, zazna se tudi nekaj kandiranega sadja in vanilije.

Vino je suho, dokaj toplo, dokaj sveže, okusno in dokaj mehko. Je dokaj uravnovešeno in nežne kakovosti, dokaj intenzivno in dokaj obstojno. Polnega telesa.

Vino je harmonično, primerne zrelosti.

Med hodi nam je g. Černic predstavil vina in tudi povedal nekaj o njihovi pridelavi. Presenetil me je njihov Teran, značilne rdeče barve z modrim violičnim, a kljub temu dokaj tekoč. Močno se mi je vtisnil vonj po borovničevi marmeladi, gozdnih sadežih, črnem ribezu, robdnicah in gozdni podrasti – praproti. Škoda, da si nisem zapisoval vtisov, bom pa prihodnjič nadoknadil! Zanimiv se mi je zdel tudi postopek pridelave, saj ga med maceracijo shladijo na približno 4 stopinje celzija.

O odličnosti vin Grada Rubje pričajo tudi številna priznanja, če med temi naštejem le:

- Decanterova srebrna medalja za vino Leonard 2006
- Decanter 4 zvezdice za Teran 2006
- …
več pa lahko najdete tukaj.

Za sladkosnede pa še:

Škampovi repki na rukoli – presenetila me je kombinacija škampov, jurčkov in rukole, saj se je presenetljivo dobro ujemala, z dodatkom Leonarda pa je nastala prava poezija

Goveji file z jagodami in zelenim poprom, pommes duches z roquefortom – odlična kombinacija za aboniranje s Teranom in Cabernet Sauvignonom. Svoje so prispevale tudi jagode in komaj opazen okus roqueforta

Spodaj objavljam še celotni meni, za katerega je bilo potrebno odšteti 35 Eur.

Danes je končno napočil čas kuhe in moram reči, da mi je uspelo!

V soljeno, vrelo vodo sem vrgel trofie, ki se načeloma kuhajo 10 minut (na konfekcijah italijanskih testenin čas kuhanja drži, pri slovenskih proizvajalcih pa priporočam kuho po občutku).

Ko so se testenine kuhale sem se spravil k pripravi omake.

Na nizkem ognju sem raztopil maslo, vlil malo smetane, dodal žličko belih, mletih tartfov in jih vmešal. Nato sem dolil še malo smetane in vanjo naribal rezino mladega Brkinskega sira. Pri kombiniranju tartufov s sirom priporočam previdnost, saj lahko okus sira prevlada. Ta sir je pa nežen in rahlo kiselkastega okusa, kar se odlično dopolne s tartufi.

Ko so se trofie skuhali, sem jih vmešal v omako in serviral na krožnik. Žal mi je za dekoracijo zmanjkalo “materiala”.

K tako pripravljenim testeiniam se odlično priklada kozarec belega vina, moj favorit je seveda Sauvignonasse od Belice.

Pa dober tek!

Začel se je precej burno: gužva na delu, kratek sestanek – posvet, priprava prezentacije in urejanje wireframe-ov. Nekaj časa je tudi moja miza izgledala tako kot pri hirkani .

Pa si boste rekli: “Kaj je tu perfektnega?”

To, da sem na koncu lahko odpikal 4 od 5 večjih to-do taskov tega tedna in ja, prav zadovoljen sem bil. Sploh opazil nisem, a bilo je že pozno popoldne, ko sem se odpravil iz službe.

Nato pa sva se z drago odpravila na večerjo h Kavalu…

Brez toskanskega Chianti-ja tam seveda ne gre. Vino je lahko, polnega, žametnega okusa in se odlično prileže k mesnim specialitetam. Hrana pa je bila prava poezija. Sicer je poletje čas za uživanje morskih dobrot in pri sosednji mizi so se te kar vrsile. A mi je bilo za njih prav malo mar. Bil sem lačen in želel sem si privoščiti nekaj konkretnega.

Začela sva z hobotnico v solati, draga je nadaljevala s puranom po toskansko, jaz pa sem si privoščil T-bone fiorentino. Malce pavze prostor v želodčku in že sva okušala najboljšo pannacotto kar sem jih poskusil v Sloveniji. Pospremila sva jo s kozarčkom Chardonay – šipona izbor suhih jagod, vinarjev Dveri-pax.

Za čudovit konec dneva pa je posrkbela še prijateljica, ki me je obvestila, da je postala prvič mamica! Ob 19:17 je povila hčerkico, Valentino. Bravo Polona, fuuuuuuuuul luštno ime sta izbrala!