Image by *hoodrat* via Flickr

… na nov, studijski album Guns N’ Roses. Pa se je izplačalo?

Huh, 15 let definitivno ne, ampak album je špica! Chinese Democracy je zadetek, vse od prvih not…

Uvodna Chinese Democracy se začne pompozno, teatralni bobni in krik “It don’t really matter!” – kot, da bi nas Axl hecal za teh 15 let čakanja. Sledi ji Shackler’s revenge, v kateri se najbolj začuti Bumblefootovo kitarsko rokovanje. Pesem ima močan refren in hudo solažo – verjetno je bila zaradi tega umeščena v Rock Band 2, je pa najmanj tipična Gunsovska. Better je naslednja poslastica, pesem v stilu dobrih starih časov in mislim, da meni tukaj najljubša. Sledi ji Street of Dreams, ki se začne z melanholičnim klavirjem in razvije v lahkotno rock balado s spremljavo orkestra. Pot se nadaljuje z If The World, kateri klasična kitara doda “latino” pridih in že smo pri There Was A Time. Mislim, da se tukaj Axl spominja 80-ih, norosti in… khm saj ste prebrali kaj o njih. Catcher In The Rye ima v sebi nekaj tistega divjega iz Welcome To The Jungle in že smo pri naslednji baladici Sorry – fantastična! Tempo se v Riad N’ The Bedouins pospeši, mid – tempo bridge pa jo lepo razgiba. I.R.S. je naslednja tipična GNR pesmica Axl pa… huh, dere se kot 20 let nazaj. Madagascar obuja spomine, je balada z res dobro orkestralno podlago, ki se dobro dopolne z naslednjo This I Love. Tu prihajata do izraza Axl in klavir. Album se zaključi s Prostitue, lahkotna poskočnica za katero se lahko samo sprašujem kje se je našel navidh.

Če potegnem črto je pred nami mojstrovina, vendar velja tu opozorilo. Vsem, ki pričakujejo stare GNR najprej svetujem: “Zadihajte!”. Menim, da bi se album lahko bez težav predstavljal kot solo stvaritev Axla, attitude je še vedno Gunsovski in mi je opis Mihe, kjer pravi: “Zvenijo kot, da bi jih zaprl v omaro in sedaj izvlekel ven” na mestu, vendar pogrešam tisto Slashevo “edgy” kitaro. Zato opozorilo, če pričakujete nadaljevanje Gunsov, kjer so končali pred 17 leti z Use Your Illusion 2 boste verjetno razočarani (The Spaghetti Incident sem nameroma izpustil, ker je bila to zbirka predelav), je pa to definitivno album za ljubitelje.

Je tudi eden redkih CDjev, ki sem si ga v zadnjih časih privoščil. Če ste bolj skeptični in previdni, pa si lahko zadevo v celoti poslušate na njihovem Myspace-u.

Uživajte!

[youtube rdUT0z_elWI The Killers - Human]

Prava avdio – vizualna tortica

Ustanovitelj ene najuspešnejših Yugo rock skupin – Bijelo Dugme , se nam bo predstavil ob spremljavi “Orkestra za svatbe in pogrebe”.

Po razpadu skupine Bijelo Dugme, leta 1989, se je posvetil novim izzivom. Začel je z ustvarjanjem filmske glasbe. Tako lahko njegovo glasbo slišimo v filmih: Underground, Time of the Gypsies, Arizona Dream, Queen Margot, Borat, …

Med drugimi je sodeloval tudi z Iggy Pop-om.

[youtube sG2Vj86B2hg]

Njegovo glasbo bi lahko opisal kot mešanico balkan, etno, folk, tango, brass, klasika, jazz-a in še česa.

Pričakuje se prava veselica in komaj čakam na koncert!

Pride še kdo?

Ennio Morricone – skladatelj, aranžer in dirigent je množici najbolje poznan po glasbi za spaghetti western filme Sergia Leonea. Ena izmed njegovih bolj poznanih in moja ljubših “špic” je verjetno “The Ecstasy of Gold” iz filma The Good, the Bad and the Ugly.

Poleg omenjenega filma je prispeval glasbo za: A Fistfull of Dollars, For a Few Dollars More, Once Upon a time in the west, The Thing, Once Upon a Time in America, The Mission, The Untouchables, Cinema Paradiso, Lolita, Malena, Mission to Mars…

Defintivino koncert za ljubitelje
Upam, da bo šlo vse OK in da se ga bom lahko udeležil. Seveda če se še najde kaka karta. Cene so kar zasoljene (49, 69 in 79 Eur) kar pomeni, da verjetno ne bi smelo biti težav.

Se ga kdo od vas namerava udeležiti?

[youtube qQ3u3fTG70Q The Ecstasy of Gold]