Tudi ta izkušnja je za mano in moram reči, da je bila prav zanimiva in prijetna. Prehodili smo 35 km, oz. kot jih je pokazal Sports tracker 37,5 (z manjšim ovinkom vmes).

Ob 7:15 smo se na Dolgem mostu zbrali: Katja, Mateja, Špela, Alain, Teja in moja malenkost. Sledilo je oblačenje v uniformo – majčko, za katerih poenotenost je poskrbela Katja – tnx prav simpatične so!

In obvezno slikanje, ki je uspelo šele v drugem poskusu.

Pa smo šli, od kontrolne točke 1 (start), do kontrolne točke 2, 3… vse do cilja. Ob tako prijetni druščini in konstantnem stresanju šal so se slednje kar vrstile.

Druga ob 08:15 v Kosezah. Voda in free margarina(!), da udeležencem so delili brezplačno margarino, ki naj bi bila zdrava za srce… Smešno ampak OK, brez sponzorjev pohoda ne bi mogli izvesti. No malce smo si odpočili, nekaj malega pojedli in nadaljevali.

Tretja točka – Bežigrad: 9:40. Mislim, da mi je bil do te točke najbolj dolgočasen del pohoda. Skoraj cel čas smo hodili v mestu, obkroženi s stolpnicami, betonom, asvaltom, železjem…

Četrta točka – Nove Jarše: 10:55. Najprej smo malce zgrešili pot a smo se hitro ujeli. Škoda, da organizatorji niso poskrbeli za boljše usmerjanje.  Nadaljevali smo med bloki, skozi Žale (tukaj sem naredil še manjši ovinek in boljši polovici nesel ključe stanovanja) kjer sem si prvič privoščil malce teka… Takoj po Žalah pa se nam je pridružila Damjana.

Peta točka – Moste: 11:40. Kar zanimiv del poti, mimo vojašnice, kjer smo si lahko ogledali nekaj oklepnikov in odsluženih tankov (note to myself: prijetna potka za jogging) pa nekaj časa ob obvoznici in delu, ki je nekoga skoraj spomnil na Šajersko ovinek ob Ljubljanici in že smo bili pri naslednji kontroli.

Šesta točka – Bizovik: 12:05. Pa se je začel, najbolj intenziven del poti, hkrati pa tudi najbolj zanimiv in presenetljiv. Pot čez Golovec. Vzpon je poskrbel, da se je dvignil srčni utrip, a se kar nisem dal, zagrizel sem v klanec in pogumno korakal, prehiteval ostale in se uspešno izogibal kolesarjem. Ko se je pot začela spuščati pa se nisem mogel upreti in kar začel s tekom, huh kako se je prilegel! Nekje pred koncem se je nahajala “vmesna” postojanka, kjer smo dobili žig, da smo res uspeli prehoditi Golovec – tukaj smo si tudi privoščili verjetno najdaljši počitek. Katjin kruhek z olivami se je prav prilegel. Nato je sledil samo še spust in že smo bili na naslednji točki.

Sedma točka – Rudnik: 13:25. Ravnina… Barje… po klancu so se začela oglašati meča. “A nič za to, gremo naprej!”, sem si rekel in nadaljeval. Srečal sem Žigo, s katerim se nisva videla že vsaj 2 leti in malce pokramljal. Še malce hoje in že smo bili na nasledji kontroli.

Osma točka – Livada: 14:10. Tukaj sem si malce pretegnil noge in odstranil vse kamenčke, ki so se vrinili pod podplate. Do takrat me načeloma niso motili a njihove masaže sem imel takrat že kar dovolj.

Pred nami je bil samo še cilj, katerega smo dosegli ob 15:11. Potka skozi Murgle je prav prijetna, levo in desno vrbe, ki te z njihovim jokom varljivo prepričujejo, da bo deževalo, nekaj zanimivega grmičevja in rastlin, polno je raznoraznih vonjav. Meča pa so postajala vedno bolj glasna in zdelo se mi je, da se ta del vleče in vleče. Tik pred zadnjim ovinkom je mimo pritekel Tomaž, malce sva poklepetala, potem pa akcija. Zadnjih 15 minut in cilj je bil dosežen!

Ker čez zimo nisem preveč pozornosti posvečal fizičnim aktivnostim sem si tale pohod vzel kot preizkušnjo. Zanimalo me je kaj zmorem, ali bom uspel, ali pa bom spustil kje dušo in se domov vrnil s taxijem No, na veliko presenečenje sem pot prenesel brez težav, kar mi je dalo motivacijo in elan za nadaljne aktivnosti. Naslednje leto se pohoda zopet udeležim in prav zanima me kako bo takrat.

Moram priznati, da me je presenetila tudi Ljubljana. Iz take perspektive je še nisem videl in na trenutke sem se kar spraševal kje sem.

Po pohodu smo seveda morali nadoknaditi izgubljene kalorije. Mislim, da si človek ne bi mogel zamisliti primernejšega obeda kot krokodila v Mongolian BBQ. Tako sem se napokal, da sem komaj vstal iza mize (aja, težje sem vstal tudi zaradi prehojenih km). Čakal me je samo še tuš, mrzla voda za noge in postelja.

Res fantastično doživetje in komaj čakam naslednjo preizkušnjo!

Pa še printscreen iz Sports trackerja:

Slika sposojena iz Slovenia.info

Ja res smo!

Teka se je udeležila lepa skupinica kokodajsarjev: Hirkani, Miha, matija, bigk in moja malenkost.

To pa ni bil navaden koornk tek, nene. Kot se je Miha izrazil: “pripravili smo pravi bilokalnki tek”, v Šentvidu je svojo dožnost vestno opravila Katja.

Frakcija na Bledu pa je imela ojačano ekipo:

- uradni fotograf: miharek
- fotograf / varuška: piskec in njegov navihanček
- navijači: Dana, kasneje pa so se nam pridružili še yougo, moja predraga in prijateljica.

Pred mano je bil precejšen zalogaj, saj nisem športal že kaka dva meseca. Kar nerodno mi je, ko to pišem. Je pa to bila odlična priložnost, da vidim v kaki formi sem. Rezultati… hm, ne preveč vzpodbudni: “Bufo premakni že leno rit!”

V primerjavi z asi, ki pridno trenirajo sem si podvig vzel “na easy”, pretekel prijetnih šest kilometrov in se pri tem prav fino pomenil z Matijo. Ni kaj, luštno je bilo in že se veselim novega teka! Tokrat pa Tivoli a ne koornkaši?

Slikal nisem, saj je bilo fotoaparatov dovolj (foto dokumentacijo si lahko ogledate na blogih udeležencev koornk teka ).

Po teku smo morali seveda izgubljene kalorije nadoknaditi in to priložnost nam je brez sramu ponudila pizzerija Gallus. Pica je bila nesramno okusna.

Lokalci so me naučili še nekaj narečnih fint (How to address a girl ): “Pr sten”. No to ne pomeni pri steni ampak nekaj čisto drugega.

Tokrat sem se “že” v drugo podal na kolesarsko turo. In s sabo sem imel tudi fotoaparat! Tura je bila podobna prejšnji, le bistveno daljša. Vozil sem se kake 4 ure in prav užival v naravi.

Po turi pa “AU!”, saj poznate, trdo sedlo… zadnjica me je bolela še kake 3 dni, zato sem si omislil kolesarske hlače. Tise oprijete in podložene (samo še noge si moram obriti ali kako že? ), jih pa še nisem imel možnosti testirati. No, bom že kaj napisal po naslednji turi.

Me pa veseli brati, da nisem edini, ki izvleče kolo iz garaže le nekajkrat letno – with all due respect to had . Kupil sem ga z namenom, da bom kolesaril vsak dan, na koncu pa je nabiralo prah v garaži. Ob misli na to se mi je srce paralo .

Nekaj fotk iz ture:

Saj mi je nerodno priznati, a kolo izvlečem iz garaže le enkrat na leto in se dopravim na kako fajn turo. Vendar upam, da letos ni bilo zadnjič…

Trenuten plan je: “Ne! Vsak vikend si  vzeti čas in biciklirat vsaj 1 uro… treba je razgibati muscolus jalovus, ki se mi je začel ponovno nabirat ”

Odpravil sem se na cca. 15 km turo po gozdnih stezicah in moram reči, da mi je stik z naravo prav prijal. Ni kaj Bufo, bo treba to večkrat ponovit! Vsekakor moram zopet začeti športati,če odmislim komarje sem se prav sprostil in užival, tega pa mi ravno zadnje čase primankuje.

Slik tokrat ni, ker sem pustil telefon doma, drugič pa že prilepim kako. Mogoče prepričam koga, da se mi pridruži

PS:

Bi šel kdo na Šmarno goro?