Bufo

15 let čakanja…

Image by *hoodrat* via Flickr

… na nov, studijski album Guns N’ Roses. Pa se je izplačalo?

Huh, 15 let definitivno ne, ampak album je špica! Chinese Democracy je zadetek, vse od prvih not…

Uvodna Chinese Democracy se začne pompozno, teatralni bobni in krik “It don’t really matter!” – kot, da bi nas Axl hecal za teh 15 let čakanja. Sledi ji Shackler’s revenge, v kateri se najbolj začuti Bumblefootovo kitarsko rokovanje. Pesem ima močan refren in hudo solažo – verjetno je bila zaradi tega umeščena v Rock Band 2, je pa najmanj tipična Gunsovska. Better je naslednja poslastica, pesem v stilu dobrih starih časov in mislim, da meni tukaj najljubša. Sledi ji Street of Dreams, ki se začne z melanholičnim klavirjem in razvije v lahkotno rock balado s spremljavo orkestra. Pot se nadaljuje z If The World, kateri klasična kitara doda “latino” pridih in že smo pri There Was A Time. Mislim, da se tukaj Axl spominja 80-ih, norosti in… khm saj ste prebrali kaj o njih. Catcher In The Rye ima v sebi nekaj tistega divjega iz Welcome To The Jungle in že smo pri naslednji baladici Sorry – fantastična! Tempo se v Riad N’ The Bedouins pospeši, mid – tempo bridge pa jo lepo razgiba. I.R.S. je naslednja tipična GNR pesmica Axl pa… huh, dere se kot 20 let nazaj. Madagascar obuja spomine, je balada z res dobro orkestralno podlago, ki se dobro dopolne z naslednjo This I Love. Tu prihajata do izraza Axl in klavir. Album se zaključi s Prostitue, lahkotna poskočnica za katero se lahko samo sprašujem kje se je našel navidh.

Če potegnem črto je pred nami mojstrovina, vendar velja tu opozorilo. Vsem, ki pričakujejo stare GNR najprej svetujem: “Zadihajte!”. Menim, da bi se album lahko bez težav predstavljal kot solo stvaritev Axla, attitude je še vedno Gunsovski in mi je opis Mihe, kjer pravi: “Zvenijo kot, da bi jih zaprl v omaro in sedaj izvlekel ven” na mestu, vendar pogrešam tisto Slashevo “edgy” kitaro. Zato opozorilo, če pričakujete nadaljevanje Gunsov, kjer so končali pred 17 leti z Use Your Illusion 2 boste verjetno razočarani (The Spaghetti Incident sem nameroma izpustil, ker je bila to zbirka predelav), je pa to definitivno album za ljubitelje.

Je tudi eden redkih CDjev, ki sem si ga v zadnjih časih privoščil. Če ste bolj skeptični in previdni, pa si lahko zadevo v celoti poslušate na njihovem Myspace-u.

Uživajte!